Sklepanje kolektivnih pogodb je poglavitna dejavnost sindikatov. Predvsem je tu poudarek na sklepanju kolektivnih pogodb dejavnosti, ki se morajo utrditi kot temeljna raven sklepanja kolektivnih pogodb in morajo postati neposredno uporabljive za vsakega posameznega delodajalca. Podjetniške kolektivne pogodbe pa naj bi le nadgradile standarde in normative iz kolektivnih pogodb dejavnosti.

Sindikati si prizadevamo, da bi kolektivne pogodbe postale temeljni način urejanja pravic, obveznosti in odgovornosti delodajalcev in delavcev, in nasprotujemo, da se te pravice, obveznosti in odgovornosti urejajo z enostranskimi splošnimi akti pri delodajalcih. Prav tako si sindikati prizadevamo, da bi bile kolektivne pogodbe dopolnjene z obveznostjo delodajalca za zagotavljanje takšne ravni zdravja in varstva pri delu, ki bo stimulirana s prispevki, in za zagotavljanje sredstev za dodatno prostovoljno zdravstveno in pokojninsko zavarovanje v višini, ki bo davčno stimulirana.

S kolektivnimi pogodbami se urejajo razmerja med delodajalcem in delojemalcem glede razvrstitve del, pogodb o zaposlitvi, poskusnega dela, pripravništva, razporejanja delavcev, prevzema na delo k drugemu delodajalcu, dela na domu, delovnega časa, meril za nočno delo, pravic do odsotnosti z dela z in brez nadomestila plače, letnega dopusta, disciplinskega postopka, odškodnine in pogodbene kazni, dolžine odpovednega roka, področja varnosti in zdravja pri delu, izobraževanja in obveščanja, pogojev za delovanje sindikata, imunitete sindikalnega zaupnika. V kolektivni pogodbi se urejajo materialne obveznosti delodajalca in pravice delavca: izhodiščne in osnovne plače, določbe o plačah (plača, dodatki za posebne obremenitve, plača na podlagi delovne uspešnosti, dodatek za delovno dobo, nadomestila plače) in drugih osebnih prejemkih (regres za letni dopust, jubilejne nagrade, odpravnine ob upokojitvi in solidarnostne pomoči), povračila stroškov v zvezi z delom (prehrana med delom, prevoz na delo in z dela, službena potovanja, terenski dodatek). Na koncu so določene še pravice in obveznosti strank ter način reševanja sporov.

Plače so ekonomska in socialna kategorija. Na področju politike plač si sindikati prizadevamo uveljaviti sledeče:

• uveljavitev plačnega sistema, ki bo delavce spodbudil za učinkovitejše delo in boljše poslovne rezultate;
• slabe poslovne odločitve delodajalca se ne smejo sanirati z zniževanjem osnovnih plač zaposlenih;
• plača, ki jo delavec prejme za svoje delo v polnem delovnem času in v normalnih delovnih pogojih, mora njemu in njegovi družini zagotavljati gmotno in socialno varnost;
• uveljavitev davčne politike, ki bo socialno pravičnejša in bo uveljavila tudi davke na premoženje oziroma luksuz;
• plače naj se realno povečujejo za doseženi porast produktivnosti dela, nominalno pa za del rasti življenjskih stroškov;
• uveljavitev načela, naj se plača kot cena dela za enaka oziroma sorodna dela v približno enakih pogojih od panoge do panoge oz. od podjetja do podjetja v okviru panog bistveno ne razlikuje;
• ohranitev do sedaj uveljavljenih osebnih prejemkov in povračil stroškov, saj ni nobenih razlogov za njihovo ukinjanje;
• znesek minimalne plače, ki je najnižje možno plačilo, ki ga delavec prejme za polni delovni čas, mora temeljiti na košarici življenjskih potrebščin, doseženi produktivnosti dela in doseženi ravni plač v državi, in mora postati osnova za določitev in obračun plač po kolektivnih pogodbah.

Sindikat KNG Slovenije kot reprezentativen sindikat na ravni države s socialnimi partnerji sklepa dve panožni kolektivni pogodbi:
- za kemično in gumarsko industrijo Slovenije,
- za dejavnosti pridobivanja in predelave nekovinskih rudnin Slovenije.